Uporaba celične terapije PEMF pri vnetju

Celična terapija se lahko uporablja za zdravljenje skoraj vseh bolezni in težav. 

Največji izziv  predstavljajo kronične avtoimunske vnetne bolezni kot so psoriaza, revmatične bolezni, kronična vnetna črevesna bolezen, Chronova bolezen, multipla skleroza, avtoimunska bolezen ščitnice, sistemski lupus, itd.

Po svetu potekajo številne študije o koristnosti uporabe nizkofrekventnega pulznega elektromagnetnega valovanja – PEMF na te bolezni.


Celična terapija PEMF lahko vpliva na sam potek bolezni, ker zmanjšuje bolečino in deluje na nenadzorovano vnetje, ki je glavni vzrok bolezni.


KAJ JE VNETJE?

Vnetje je kaskada fizioloških procesov, ki jih sproži telo, da popravi celične poškodbe v tkivih. Je najmočnejši in vseobsegajoč mehanizem naravne obrambe.

Značilni znaki, ki spremljajo vnetje so :

  • Rdečina, ki nastane zaradi povečanega krvnega obtoka
  • Toplota, ki nastane zaradi vasodilatacije, ki prinese na mesto vnetja bele krvničke (nevtrofilce, makrofage, kasneje limfocite), ki začnejo vršiti svoje obrambne naloge
  • Oteklina, ki je posledica  povečane prepustnost kapilar, ki omogoča, da na mesto vnetja lahko dospejo vse potrebne pomembne velike molekule z obrambnimi lastnostmi
  • Bolečina, ki je lahko posledica pritiska vnetnega eksudata, ki je sestavljen iz tekočine in celic, ki izstopajo iz žil med vnetjem, na živčne končiče ali pa delovanja vnetnih mediatorjev, ki se sproščajo med vnetjem (prostaglandini)

Vnetje je potreben in koristen proces v akutni fazi. Pri akutnem vnetju prvi prispejo do mesta vnetja nevtrofilci, ki začnejo požirati (fagocitirati) napadalca. Kasneje prispejo makrofagi, ki živijo dalj časa in imajo tudi fukcijo, da del fagocitiranega materiala predstavijo limfocitom (so antigen predstavitvene celice). 

Kroničnega vnetja ponavadi ne spremljajo rdečina, toplota, oteklina, bolečina. Znaki tega vnetja so blagi, toda dolgotrajni, vnetje pa uničuje okolno tkivo.

ZAKAJ PRIDE DO VNETJA?

Razvije se  zaradi dolgotrajne navzočnosti antigena (mikroorganizmi, avtoimune bolezni, preobčutljivostne bolezni, dolgotrajna izpostavljenost toksinom) in okvarja tkivo pri različnih tipih raka ter Alzheimerjevi bolezni zaradi pomanjkljivega imunskega odziva.

KRONIČNA VNETJA

Kronična vnetja dodatno zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema. K temu dodatno prispevajo še fiziološka stanja, ki tako ali drugače kronično povečujejo nastajanje ali kopičenje beljakovin vnetja v organizmu (debelost, alkohol, kajenje, hudi telesni napori, stres, kronične bolezni, npr. revmatske bolezni, diabetes). Beljakovine vnetja, ki nastajajo in se kopičijo iz različnih vzrokov, se glede škodljivega delovanja »seštevajo«, zato moramo biti ob neizogibni navzočnosti nekaterih vrst vnetij (npr. alergij ali okužb) zelo pozorni, da odstranimo tiste vzroke, na katere lahko vplivamo (debelost, stres, kajenje, primerna količina dela). Vsekakor pa škodljiva vnetja preprečujemo s tem, da se s primerno higieno in z načinom življenja izogibamo okužb, ki nam v nobenem primeru ne koristijo.

Značilno za kronično vnetje je nakopičenje in aktivacija makrofagov ter limfocitov T in plazmatk. Makrofagi in limfociti T izločajo citokine in encime, ki uravnavajo delovanje imunskih celic. Definicija kroničnega vnetja je zapletena. V nekaterih primerih gre za nadaljevanje akutnega vnetja, ki ga telo ni pozdravilo. V večini primerih pa je akutna faza zanemarljiva ali pa jo sploh ni.

KAKO VPLIVA CELIČNA TERAPIJA PEMF NA VNETJE?

S celično terapijo lahko vplivamo na različne vrste celic in presnovne poti, ki sodelujejo pri vnetju.

Dr. Pawluk, ki se že 30 let ukvarja s celično terapijo pravi, da so limfociti T, ki so pomembni za uničenje napadalca v akutni fazi, vzrok kroničnega vnetja, če so prisotni v krvi dalj časa, kot je potrebno.

Limfociti T so najpomembnejše celice imunskega odziva, ker imajo  efektorsko in  regulatorno funkcijo v imunskem odzivu telesa pri vnetju. Pri bakterijskih okužbah, po zgodnji infiltraciji belih krvnih celic v prizadeta tkiva sledi prihod limfocitov T, ki sodelujejo pri uničenju bakterije. V teh okoliščinah  je prisotnost  limfocitov T zelo potrebna.

Če pa pride do kroničnih vnetij, pa so limfociti T  manj pomembni za  proces zdravljenja in so lahko škodljivi, če se v krvi predolgo zadržujejo. 

Če jih uspemo odstraniti, lahko zmanjšamo nezaželjene učinke vnetja, pospešimo zdravljenje in zmanjšamo tveganje za kronične, vnetne bolezni. 

V  študijah so pokazali, da nizkofrekventna pulzna elektromagnetna polja (PEMF) povzročajo programirano celično smrt v kultiviranih limfocitih T in da so podgane, ki so bile in vivo izpostavljene celični terapiji, zmanjšale proliferativne kapacitete T limfocitov. 

Celična terapija deluje na celično membrano in ključne encime v celicah  limfocitov T, ki sodelujejo pri kronično vnetnem procesu in sicer tako, da vpliva na ionski tok skozi specifične celične membranske kanale (za natrij, kalij, kalcij) in s tem ugodno vpliva na delovanje celičnih encimov.


Celična terapija deluje na celično membrano in ključne encime v celicah limfocitov T, ki sodelujejo pri kronično vnetnem procesu.


Pri spremenjenih limfocitih je celična terapija preprečila njihov razvoj in povzročila njihovo smrt (apoptozo), zdrave, normalne, homeostatsko stabilne celice  pa so ostale nespremenjene (pomembno, če pride do morebitnega  akutnega vnetja in je potreben hiter imunski odziv). Podobne spremembe so bile opažene tudi pri drugih limfocitih.

NADALJNE ŠTUDIJE O VPLIVU PEMF NA VNETJA

Nadaljne študije so pokazale, da celična terapija pri zdravljenih vnetnih celicah povzroči znižanje proinflamatornih citokinov IL-1β (povzroča  biološke učinke vnetja) in TNF-α (povzroča npr. razvoj revmatoidnega atritisa), medtem ko se je IL-10 (deluje kot zaviralni faktor za sinteze citokinov) znatno povečal.

Normalno vzdraženi CD4 limfociti T (med vnetjem) proizvajajo citokin IL-2 kot signalno molekulo za vzdraženje novih CD4 limfocitov T in CD8 limfocitov T. Ti ob hkratnem antigenskem vzdraženju (avto-imunizacija ali eksogena imunizacija) začnejo opravljati citotoksično nalogo. Limfociti T, ki so bili izpostavljeni celični terapiji, lahko dosežejo trojno povečanje vrednosti IL-2 in s tem je povečana eliminacija teh kroničnih vnetnih celic.


Ti podatki so vodili k hipotezi, da se celična terapija uporablja za nadzor proliferacije vnetnih limfocitov in zato ugodno vpliva na vnetne bolezni. 


Končni učinek je bil preprečevanje imunskega vnetja, ki ga posredujejo celice. Impulzni PEMF z nizkimi intenzitetam (do 30 mT) niso imeli učinkov na normalne T limfocite. To pomeni, da ni prišlo do poškodb normalnih limfocitov.

Ker pa se kronično vnetje lahko razvije v različnih tkivnih celicah, moramo to upoštevati pri izbiri ustrezne frekvence terapije. Ugotovili so, da na celično membrano limfocitov delujemo s 50 Hz.


Številne študije so potrdile, da z redno uporabo celične terapije uspešno, brez stranskih učinkov, obladujemo kronično vnetje še 48 do 72 ur po uporabi.


Številne študije so potrdile, da z redno uporabo celične terapije uspešno, brez stranskih učinkov, obladujemo kronično vnetje še 48 do 72 ur po uporabi. Vendar bo potrebno postopke zdravljenja optimizirati, da se bodo dosegli dolgotrajni, terapevtsko pomembni rezultati.