Celična terapija PEMF za zdravljenje sladkorne bolezni
Pojem sladkorna bolezen zajema več presnovnih bolezni, katerih skupna značilnost je zvečana koncentracija glukoze v krvi (krvni sladkor). Nastane zaradi pomanjkanja izločanja hormona insulina ali njegovega okvarjenega delovanja, ali pa obojega skupaj. Posledica je motena presnova ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. To povzroča okvaro, motnjo ali odpoved različnih organov, posebno oči, ledvic, živcev, srca, možganov in ožilja (spremembe na malih in velikih krvnih žilah).
Sladkorna bolezen se začne z značilnimi znaki: žeja, poliurija, hujšanje, motnje vida, genitalni pruritus, kožne spremembe, vrtoglavica, izsušenost, slabo celjenje ran, okužbe,…
OBLIKE SLADKORNE BOLEZNI
Pri sladkorni bolezni tipa 1 so ti znaki močno izraženi in trajajo kratek čas pred ugotovitvijo bolezni. Sladkorna bolezen tipa 2 pa poteka počasi, prisotni so posamezni simptomi ali pa so neprepoznavni ali pa jih sploh ni. Starejši bolniki pogosto nimajo simptomov kjub visoki vrednosti glukoze v krvi.
Sladkorno bolezen z gotovostjo ugotovimo, če je glukoza na tešče 7,0 mmol/L ali več, ali 11,1 mmol/L kadarkoli, to pa je potrebno potrditi še s testom OGGTT.
Sladkorna bolezen tipa 1 se pojavlja v mladosti. Zaradi avtoimunega procesa so uničene celice trebušne slinovke in bolnik ne proizvaja lastnega insulina. Za zdravljenje je potreben insulin.
Sladkorna bolezen tipa 2 je najpogostejša oblika sladkorne bolezni. Nastane zaradi odpornosti tkiv na insulin in poteka počasi. V začetku jo spremlja blaga hiperglikemija ob hiperinsulemiji, končno se zmanjša izločanje insulina in raven hiperglikemije postane visoka. Zdravljenje je uspešno s pravilno prehrano, telesno aktivnostjo in peroralnimi antidiabetiki. Pozneje je potreben insulin.
PROGRESIVNOST BOLEZNI IN ZDRAVLJENJE
Progresivnost sladkorne bolezni potrjujejo vsakdanja opazovanja bolnikov v diabetološki ambulanti. Sčasoma pri velikem številu sladkornih bolnikov odpove učinkovitost peroralnega zdravljenja, kar zahteva uvedbo insulina. Bistveni nauk o napredujoči naravi sladkorne bolezni je, da je treba bolnika seznaniti s progresivnostjo njegove bolezni, čeprav je discipliniran pri prehrani, zmanjševanju povečane telesne teže, prenehanju kajenja, telesni vadbi ter jemanju zdravil.
Bistveni nauk o napredujoči naravi sladkorne bolezni je, da je treba bolnika seznaniti s progresivnostjo njegove bolezni, čeprav je discipliniran pri prehrani, zmanjševanju povečane telesne teže, prenehanju kajenja, telesni vadbi ter jemanju zdravil.
Sodobno zdravljenje je omogočilo, da se je izboljšala kakovost in podaljšala življenjska doba sladkornih bolnikov. Poslej umirajo predvsem zaradi kroničnih zapletov. Mednje sodijo spremembe na velikih žilah (makroangiopatija – ateroskleroza) in malih žilah (mikroangiopatija, kjer so prizadete arteriole, kapilare in venule). Mikroangiopatija je značila samo za sladkorno bolezen.
Hiperglikemija je razlog, da so prizadeta tkiva, katerih presnova ni odvisna od insulina (očesna mrežnica in leča, ledvica, živci in arterije).
UPORABA CELIČNE TERAPIJE PEMF PRI ZDRAVLJENJU SLADKORNE BOLEZNI
Celična terapija PEMF nam lahko veliko pomaga pri premagovanju kroničnih zapletov pri sladkorni bolezni.
Ameriški zdravnik dr. William Pawluk, ki zdravljenje z pulzno nizko frekventno elektromagnetno terapijo (PEMF), uporablja že 25 let, je povedal, da je med njegovo 44-letno zdravniško prakso predstavljala največji izziv prav sladkorna bolezen s svojimi zapleti. Vendar pa je z njeno uporabo dosegel rezultate, ki so njega in njegove bolnike prepričali o koristnosti terapije, saj je marsikaterega rešila pred okužbo in morebitno amputacijo.
Dr. Pawluk je z uporabo celične terapije PEMF dosegel rezultate, ki so njega in njegove bolnike prepričali o koristnosti terapije, saj je marsikaterega rešila pred okužbo in morebitno amputacijo.
Obstaja veliko študij, ki dokazujejo, da celična terapija izboljša cirkulacijo in preskrbo prizadetih tkiv s kisikom. Tkiva postanejo bolj občutljiva na insulin in celice dobijo glukozo za svoje delo.
Bolezen pa se nas najbolj dotakne, ko zanjo zbolimo sami ali naši najbližji.
PRIMER ZDRAVLJENJA SLADKORNE BOLEZNI S CELIČNO TERAPIJO PEMF, NJENI UČINKI IN REZULTATI ZDRAVLJENJA
Tak primer je Jonathan Bowen, strokovnjak, ki se ukvarja s pulzno nizkofrekventno elektromagnetno celično terapijo – PEMF.
Njegov boj s sladkorno boleznijo se je začel, ko je ponoči začutil v nogah mravljinčenje in pekočo bolečino. Ker je po simptomih sklepal, da gre mogoče za znak sladkorne bolezni, je šel k zdravniku na pregled krvnega sladkorja. Izmerili so mu HbA1c (glikiran hemoglobin je znak urejenosti sladkorne bolezni v zadnjih dveh mesecih).
Njegov je bil 9,7 %, kar je pomenilo, da so mu diagnosticirali sladkorno bolezen tipa 2 (dobro urejena ima 6,5%, zadovoljivo urejena do 7,5%, slabo urejena nad 7,5%).
Dobil je zdravila (peroralne antidiabetike in zdravila za zniževanje holesterola v krvi), obenem pa napotke, da mora shujšati, ker je imel 110 kg in začeti s telesno vadbo. V ambulanti je dobil nasvete glede zdrave prehrane, obenem pa je na grozo sebe in svoje družine izvedel, da je sladkorna bolezen kronična, neozdravljiva, doživljenjska, progresivna in da bo sčasoma moral z peroralnih antidiabetikov preiti na insulin.
Prvi korak, poleg uporabe zdravil in zdrave prehrane, je bil znižanje telesne teže. Ker pa je poznal koristi celične terapije, jo je vključil v zdravljenje in beležil rezultate.
Pri sladkorni bolezni se upočasni metabolizem in pojavi se Rouleaux učinek (pride do združitve (agregacije) rdečih krvnih telesc (eritrocitov), ki prenašajo kisik do tkiv). Nastane zaradi povečanja količine beljakovin v krvi, ki se glikirajo. Skozi kapilare gredo normalno lahko samo posamezni eritrociti in če so tako združeni, kapilaro zablokirajo, zato tkiva ne dobijo zadosti kisika (pride do ishemije). Poleg tega se stene kapilar odebelijo in postanejo prepustne za molekule, ki jih drugače ne morejo prehajati, zato pride do poškodb, zlasti so prizadete oči in ledvici (nastanek retinopatij, katarakt, makularne degeneracije, nefropatije). Obenem se poveča možnost aterosklerotičnih oblog v malih in velikih žilah, ker se t.i. dobri holesterol HDL spremeni zaradi hiperglikemije, zato ne more odvajati slabega holesterola LDL nazaj v jetra in se ta v krvi poviša. Pojavi se arterijska hipertenzija. Zaradi mikroangiopatij pride do nastanka diabetičnih nevropatij, ker so prizadete žile živčevja, povišana glukoza pa je razlog, da se zmanjša prevajanje akcijskega potenciala nevronov, kasneje pa pride do demielinizacije in propada nevronskih celic.
Najprej se pojavi periferna nevropatija (po približno 15 letih bolezni), nato pa še avtonomna, kjer je umrljivost 50% v treh letih po ugotovitvi. Delimo jo glede na prizadetost posameznih organskih sistemov (kardiovaskularna nevropatija, nevropatija prebavil, nevropatija možganskih živcev, sečil,…)
S celično terapijo PEMF se izboljša prekrvavitev vseh žil, ne prihaja do Rouleaux učinka, in tako do tkiv znova prihajajo kisik in hranila, učinek zdravil je veliko boljši, odstranijo pa se odpadne snovi. Zato je pomembno, da se pri terapiji veliko pije.
V treh mesecih je Jonathan s pomočjo diete, telesne vadbe (30 do 40 min dnevno), zdravil (vsaj v začetni fazi) ter celične terapije, uspel zmanjšati težo pod 100 kg, njegov sladkor pa je bil po merjenju HbA1C 4,7%.
Skupaj z zdravnikom sta tekom teh mesecev postopoma ukinjala zdravila. Vsako jutro si je meril krvni sladkor, nato pa izvedel 30 min celične terapije. Krvni sladkor mu je med terapijo povprečno padel za 1,0mmol/L.
Njegove rezultate so potrdile tudi študije »Magnetoterapija pri celovitem zdravljenju žilnih zapletov diabetes mellitusa«, kjer so ugotovili, da so bili dobri in zadostni rezultati doseženi pri 74% bolnikov, ki so uporabljali zdravila in celično terapijo, v primerjavi s kontrolno skupino, kjer so uporabljali samo zdravila in je bil rezultat 24%.
S študijo so ugotovili, da so bili dobri in zadostni rezultati doseženi pri 74% bolnikov, ki so uporabljali zdravila in celično terapijo, v primerjavi s kontrolno skupino, kjer so uporabljali samo zdravila in je bil rezultat 24%.
Uporabljal je in še vedno uporablja program za sladkorno bolezen, za krepitev trebušne slinavke, jeter in ledvic, lokalno pa še program za lajšanje nevropatske bolečine, ki ga je prva opozorila na sladkorno bolezen.
Tekom sladkorne bolezni pa se je seznanjal še z drugimi koristnimi učinki celične terapije na kronične zaplete sladkorne bolezni:
- izboljšanje in skrajšanje časa pri celjenju diabetičnih ran in razjed, ki se zelo slabo celijo, pomembno pa je bilo videti izboljšanje stanja pri retinopatijah
- Prav tako se je zmanjšala možnost nastanka krvnih strdkov in srčno-žilnih zapletov (ateroskleroza, možganska kap, srčni infarkt)
Iz te njegove izkušnje in študij, narejenih v preteklosti, lahko vidimo, da nam je celična terapija v veliko pomoč pri lajšanju bolečin vseh vrst, tudi nevropatskih.
Dokazali so, da celična terapija deluje na obnovo živcev (živčno tkivo je zelo občutljivo na celično elektromagnetno terapijo PEMF), izboljšala se je prevodna funkcija perifernih živcev.
Poleg tega deluje terapija protivnetno in sprošča napete mišice, ter vpliva na rast ter razvoj kostnih celic, celic hrustanca in vezivnega tkiva. Zviša se prag bolečine, spodbujen pa je nastanek naravnih endorfinov, ki so naravni blažilci bolečine.
Najboljše rezultate pri zdravljenju diabetične nevropatije so dosegali pacienti, ki so celično terapijo PEMF začeli uporabljati v prvih 10 letih po diagnosticiranju bolezni, čeprav se koristno uporablja v vseh stadijih bolezni.
Seveda pa mora bolnik stremeti, da ima urejeno sladkorno bolezen (HB11Cmora biti nižji od 6,5%).
Nujno je, da se začne celična terapija izvajati čimprej. Pomembna je redna in vztrajna terapija, saj se bodo rezultati pri diabetičnih poškodbah pokazali šele po nekajmesečni uporabi, zdravljenje pa bo doživljenjsko. Terapija naj se izvaja redno dvakrat dnevno.
Nujno je, da se začne celična terapija izvajati čimprej. Pomembna je redna in vztrajna terapija, saj se bodo rezultati pri diabetičnih poškodbah pokazali šele po nekajmesečni uporabi, zdravljenje pa bo doživljenjsko.
Seveda pa se moramo držati navodil diabetologa in redno meriti krvni sladkor.
Kontraindikacije pri uporabi so: uporaba insulinske črpalke, srčnih spodbujevalcev, ušesnih vsadkov, krvavitve, bolečine neznanega vzroka, povišana telesna temperatura nad 380C, nosečnost.